pp

Uzela bom papir napisala bom čustva, za predstavo izgovarjala jih bodo moja usta.  Ne razumem ljudi, da izgubil te bojo, pol pa sami puško v koruzo zavihtijo. Ne razumem, da pomenim nekaj, občutek, da si sam pa slišim "daj ne vekaj".  Sej ne, da me to ful boli, sam na koncu zakaj se lažemo to smešno se mi zdi. Če opišem se lahko moja glava me boli, od čist vseh skrbi in bi najraj, da me ni. Ne vidim se kako živim ta moment s teboj v istem času in prostoru, jast sm v nevidnem balonu. Nedostopna ali nedostopen si ti, najina energija čist narobe se zdi, ta ego, ki zakriva tebe skozi oči vame strmi. Ne prenesem ga, ne morem, prosim odstrani se, kdo lahko to stori tega kuj jutri volim. Ne uklapljam se enostavo, za mene je vse ovinkasto ali ravno, ko poslušam že desetič poročila ljudi javno, postaja res zaspano. Utruja me življenje pa vem, da tudi tebe. Učasih si želim, da brez besed spregovorim, na način, ki bo opisal kaj si res želim. Učasih sem vrjela v dobro ljudi, ampak med njimi so tisti, ki grdo sekajo poti. Moje misli so pretežke za opisat, če bi se še bolj trudila moglo bi se mi skisat. Pogrešam Kamno staro, fuzbal na igrišču, Beton idijot spet na prizorišču. Miša glavna zvezda družbe, hišna mačka pa izstopa in take gužve. Pogrešam normalne ljudi, da se spoštujemo, pa še zmeri vsak za svojem stoji. Kar pa čist ne prebavljam je ta nora ideja, da pred penzijonom ne bom v miru sedela. Nevem zakaj bi mene brigal penzijon, sej že dons ne dobiš nič več zastonj. Ne zanima me kaj bo čez 30 let, jst sam nočem bit, kot vi do takrat zaprta v klet, da se smilim sama sebi in imam edini cilj, da doživim penzijon preden mi bojo zvonil. Kr neki je vse skp spisan, kot, da nekdo pritiska v moji glavi gumb in je vse sprot izbrisan. Čeprav nimam velik imam dosti, to nas dela takšne, da smo preprosti. Ne bit požrt, ker požrti se požrejo, imajo sam en cilj kako bi še več imeli in edino vprašanje dneva po kateri poti za denarjem naj grejo.