Ej posluš, brat, na konc’ bita ti bo jok,

Ej posluš, brat, na konc’ bita ti bo jok, to ni šala, to je ulica — to je blok. Stari, vi kurci pobriti, vsi ste zabiti, govorite o repu, pa sploh niste pripravljeni bit’ bitni. Kaj bi fukal mame? Nehite sanjat’ sprot, spravljate se na tamale — to je gnilo, to je zlo. Jaz pišem bolečino, vi pišete sranje, moje besede so orožje — tvoje so laganje. Gledaš male fantke, prav’š: “To mi je cool,” jaz gledam na vas — cel blok se smeji: “Ti si fool.” Misliš da si nor? Jaz sem psihopat, ulica me učila, ti si zrasel na Snapchat. Na ulici sm te vidu, zgledal si zgubljen, gledal si v tla — veš, kdo tukaj je šef. Pridem na mic, takoj postane mrz’, besede te zadanejo, k’ da bi te ustrelu iz brz’. Ti si otrok v repu, jaz pa star kot beton, tvoje rime igrajo — moje režejo kot nož. Kradeš rime, blefiraš, brez stila, brez šole, jaz vozim čez tebe — na rep sceni sem kot tank brez kontrole. Stanovanje na kredit, še gate na obroke, tvoja glava prazna — ko bi vsaj imel možganske bloke. Repaš k’ da si navit, vsak vikend pijan, jaz na vsakem odru — ti pa na šanku sam. Tole je hit, ti maš fake bit, govoriš o pički, sam’ si ga porin v rit. Zvečer ko zaspis’, rečeš fotru: “Kaj je?” On že stoji za tabo — zgodba gnila, kaj ne? Kle se diss konča — ti si čist fuč, po tem komadu ti v glavi ugasne luč.